ZGODOVINA IN DELOVANJE
1955
13. januarja 1955 je Rudi Hönn, velik ljubitelj narave in taborništva, v Novi Gorici s somišljeniki ustanovil taborniško društvo Rod soških mejašev ter postal njegov prvi starešina.
Vtis Iztoka Hönna (sina Rudija Honna)
“Moj oče je bil predvojni gozdovnik in o tem času je napisal knjigo Gozdovnik Pešendaš. Pešendaš je njegovo gozdovniško ime, takrat so si dajali indijanska imena ali pa kakšna druga zanimiva imena. In Pešendaš je menda pomenilo v jeziku Apačev Dolgi nož. In tam je njegova zgodba od začetka, mislim, da je bilo leta ’35, ’36 – to so bili prvi gozdovniki v Ljubljani, istočasno so se ustanavljali tudi skavti. Ni pa bil moj oče edini iz naše širše družine, ki je začel z gozdovništvom, ampak je začela tudi njegova mama, torej moja babi, ki je živela takrat v Trnovem. Ona pa je bila kasneje ustanoviteljica Roda mostiščarjev v Ljubljani. /…/”
Preberi več ...
“Spomnim se, ko je po vojni, to je bilo okrog leta ’50, ’51, moj oče prihajal domov s prvih sestankov … Je bila dilema, ali se bodo imenovali gozdovniki ali kako drugače. Sploh ni bilo dileme, ali bi bili gozdovniki ali skavti, temveč ali gozdovniki ali kako drugače. In spomnim se, da so se na pobudo očetovega prijatelja Viktorja Snoja, akademskega slikarja in zagretega predvojnega gozdovnika, potem preimenovali v tabornike. To je torej bilo okrog 50. Ieta. Se pravi je to bilo ločeno od skavtov od vsega začetka.
S pojmom taborništva sem se v svojem življenju srečal že dokaj zgodaj. Takrat sem imel kakih sedem, osem let, obiskoval sem prvi razred osnovne šole v Postojni in spomnim se tudi prvih dveh taborjenj s postojnskimi taborniki. Takrat sem s starši in svojim štiri leta mlajšim bratom Janezom živel v Postojni in cela družina smo postali taborniki, Ustanovitelj taborništva v Postojni, Roda kraških viharnikov, je bil moj oče Rudi Hönn. /…/
Moj oče je bil skupaj z družino v letu ’53, morda ’54, z dekretom poslan v Gorico z namenom, da tukaj ustanovi Primorsko dramsko gledališče in bil je tudi prvi ravnatelj tega gledališča. Tukaj je takoj postal aktiven tudi v angažiranju mladih, da bi tudi koko drugače preživljal prosti čas in da ne bi samo rabutali češnje pa grozdje, koruzo in murve tukaj po Gorici … K kej druzga tukaj niti ni blo, razen teh šestih ruskih blokov …!
Vtis Vladimirja Krpana (prvi načelnik in dolgoletni starešina Roda/Odreda soških mejašev)
Preberi več ...
“1954 sem prišel v Novo Gorico, kjer so me kot profesorja telovadbe dodelili na gimnazijo. Že v Ljubljani smo se v gimnaziji seznanjali s taborniško organizacijo, vendar me ni prav zagrabilo. Ko pa sem prišel v Gorico, smo ustanavljali različna društva. Je pa bil izreden zanesenjak Rudi Hönn. In ko je prišel na gimnazijo z željo, da bi ustanovil taborniško organizacijo, je ravnatelj rekel: “Bejži k športnikom, bodo že oni naredili …” In tako smo se zmenili. Jaz sem zbral nekaj gimnazijcev fantov, ki so bili navdušeni za to. Tedaj smo namreč imeli televizije zaprte – jih ni bilo. In vsaka nova stvar je takoj vzbuhtela, starši so bili navdušeni. Dobili smo tudi prve šotore, “krave”, ki smo jih dobili po vojni, zbirali pa smo se v šoli. Že od začetka smo imeli kar nekaj fantov in deklet / …/”
Prvo taborjenje
Vtis Jankota Lozeja
“V Kranjsko Goro smo iz Nove Gorice pripotovali z vlakom. Tabor za nas mulce je bil že pripravljen, postavljen na kar veliki gozdni jasi nad vasjo. Kakšnih dvajset šotorov in velik vojaški šotor, v katerem so določili tudi ležišče zame in moje prijatelje, deset ali dvanajst nas je bilo nastanjenih v njem. Se mi svetlika, da so mu rekli panmundžom. Očitno je prej služil za ameriške vojake v daljni Koreji… Močan steber v sredini je nosil šotorsko krilo, razpeto v štirikotnik. / …/
Ob večerih smo sedeli okrog tabornega ognja, naučili smo se nekaj skečev, pa tudi ”bor do bora, jelka z jelko” in ”dviga plamen se iz ognja” smo že obvladali. Nekdo izmed starejših je imel s seboj tamburico in prepevali smo tudi druge pesmi / …/ “
Preberi več ...
“Nekoč, še pred jutrom, se sliši strašen vik in krik: Ljubljanski taborniki, ki so šotorili lučaj stran, so nam hoteli ukrasti prapor. Seveda ni večje sramote za vse v taboru, če se to zgodi. Takrat je bila naša straža ob ognju ravno dovolį budna, da je bila katastrofa preprečena. Se jim bomo že maščevali!
Kopanje je na vrsti skoraj vsak dan. Zasedemo bazenček ob hotelčku Jasna. Voda je ogrevana bionaravno: ledena Pišenca je v drobnem potočku speljana cik-cakasto po betonski plažici do bazenčka. Na tej poti po soncu pridobi Vsaj dve stopinji in jih ima že blizu petnajst. Še kako stopinjo ali dve dodamo mi (petsto kil mesa in kosti pri 37-ih stopinjah tudi ni tako malo) / …/
Lep je bil tudi planinski vzpon na Vršič. Če bi imel primernejšo obutev, bi mi starejši dovolili tudi na Špik. Imel sem sicer kar v redu čevlje z oranžnimi podplati, narejenimi iz kavčuka (da ni drselo po skalah). Poslala nam jih je nekakšna stara teta iz Amerike in jaz sem bili šele drugi iz familije, ki jih je nosil. Kar dolgo se vlečejo tiste stezice na višino 1610 metrov. Za kokto ni bilo, sendviče smo pojedli že pri Mihovem domu, dobro uro hoda od tabora. Se dobro, da je bilo obilo jagod. Najdebelejše in najslajše rastejo ob kravjih drekih. Precej zdelani smo se popoldne vrnili, kaj šele oni, ki so se namenili na Špik, Prav jasnih poročil o tem, ali so prišli na vrh, ni bilo.”
Izvor imena
Na prvem sestanku je Hönn predlagal, da bi se, ker smo na zahodu in branimo slovenstvo, imenovali Rod soških mejašev.
“Moj oče je bil tudi boter tega imena – Soški mejaši. To se spomnim, k smo bli na sestanku gor na Havajih. In je bil takrat prisoten tudi profesor Darij Bratuž, ki je učil na gimnaziji. Ne vem, koliko je bilo vseh predlogov za to ime in vem, da je na koncu bila dilema, ali Cvetoče češnje ali Soški mejaši. In je potem prevladalo, da postanemo Soški mejaši, ne pa Cvetoče češnje. Če danes pomislim, se lepše sliši Soški mejaši.” – Iztok Hönn
1970-1987
1988
Leta 1988 je društvo zaradi pomanjkanja vzgojnega kadra prenehalo delovati.
“Ta starejši smo popustili zaradi dela in drugih obveznosti. Vodniki so šli v Ljubljano, novih vodnikov pa ni bilo, nihče se ni zares zavzel in nekaj časa ni bilo nobenega, da bi vse skupaj spe zaživelo. Vedno mora biti eden ali dva, da to stvar vleče naprej. ” – Anka Belingar
1995
Nekdanji Mejaši sklenili obnoviti taborniško dejavnost na goriškem. Že prvi vpis na osnovnih šolah Frana Erjavca in Milojke Štrukelj je presegel vsa pričakovanja.
Vtisi Vojkota Vičiča - Vičota
“Če se prav spominjam, je bilo nekega poletnega petka leta 1995, ko sem se malo hladil s pijačo na Poletni sceni Kluba goriških Študentov. Lahko bi rekel da povsem navaden dan, takšen, kot skoraj vsak v takratni Gorici. Nakar se mizi približa znanec iz taborniških let. Seveda pozdrav »žijo, žijo« in »dej prisedi«, in začne debata kar neki, vreme, politika, itd. neki brez veze. Čez čas pride mimo Polona, pa spet pozdrav, prisede in tako, počasi, počasi, ne da bi se kaj dogovorili, se nabere za mizo kar nekaj prebivalcev Gorice, ki jim je skupno to, da so bili nekoč taborniki. Seveda se skupina najlažje pogovarja o stvareh, ki so ji skupne. Tako so začele padati kot po tekočem traku zgodbe iz taborniškega življenja in to ena čez drugo: …”
Preberi več ...
»Ti, ti, se spomniš Taubija, ki je ves pameten prišel iz gozdne sole in pole smo na območnem mnogoboju na orientaciji namesto po azimutu hodili v smeri severa … ali pa, ko smo šli na Gačnik, pa kanjoning po Nadiži … Kaj pa, ko sta Berto in Taubi kuhala njoke na taboru in so jih naredili toliko, da smo jih jedli cel teden … ha ha ha ha«. Ja, veliko smeha je bilo ob podoživljanju teh zgodbic. Ko sem gledal vse te sotabornike, kako se jim iskrijo oči, sem si priznal, da se starejši taborniki imeli prav, ko so me učili: »Enkrat tabornik, VEDNO tabornik.”
Še sedaj se dobro spominjam, da je tole moje razmišljanje prekinila nekakšna tišina. Zgodbe so utihnile in vsak se je sam pri sebi zamislil. In slišati je bilo: »Ja, lepo je bilo. Škoda, da ni več.« In tedaj udari – nekdo iz te skupinice, po pravici ne vem kdo, izreče, lahko bi rekli, nekaj magičnega: »Zakaj pa ne bi spet zalaufali?«
Kot pri taki ali podobnih pobudah je takoj prvi zagon in res takoj zatem sami pomisleki, pa kdo bo to, pa dosti dela, pa ni časa… Takoj po tem spet tišina. Spet sem gledal face in še sedaj sem prepričan, da je prav vsak tam razmišljal samo ○ eni stvari. Kako bi bilo, če bi spet “zalaufali” tabornike v Gorici. In čez nekaj trenutkov, lahko da je bilo tudi nekaj minut, je prišlo od večine: »Ma zakaj pa ne? Dejmo zalaufat!«
In tako se je začelo ponovno obujanje taborništva v Gorici. Razdelili smo si naloge. Naiveč sem prevzel sam, saj sem se “javil” za načelnika rodu. Najprej kontakt z Zvezo tabornikov Slovenije, kjer so se nedolgo nazaj pogovarjali s Tomijem Čehom, če vidi kakšno možnost ponovnega zagona taborništva v Gorici. Moram priznati, da so nam takrat nudili kar nekaj pomoči pri ponovni obuditvi rodu. Na predlog ZTS, naj stopimo v kontakt z Mirkom Brulcem, smo to tudi storili in ga po malo pihanja na dušo le prepričali, da je prevzel starešinstvo rodu. Do septembra smo tudi s pomočjo prijateljev iz ne-taborniških krogov uredili vse formalnosti, od statuta, ustanovnega občnega zbora in še en kup druge birokracije, tako da smo bili septembra pripravljeni na prvi vpis po osnovnih šolah.
Najprej smo odšli na Milojko Štrukelj in Frana Erjavca Nekako se nas je nabralo 6 vodnikov. In naredili smo vpis najprej na osnovni šoli Milojke Štrukelj, kakšen dan kasneje pa še na osnovni šoli Frana Erjavca. Tja smo šli krojih, se postavili na hodnik v pritličju in čakali odmor. Ko so nas otroci zagledali, so spraševali: »Kdo pa ste vi?« Mi, vsi lepo urejeni v krojih in rutkah, suvereno, da smo taborniki. In otroci: »Ja, kaj pa delate pri tabornikih?« In tukaj nisem prepričan, ali smo naredili dobro ali smo si nakopali same težave … Naš odgovor je bil: »Spimo v šotorih, kurimo ogenj in streljamo z lokom« Zakaj moje prejšnje vprašanje? Na dveh šolah se je v dveh dneh vpisalo 240 otrok, kar je sicer super, ampak ne, če imaš samo 6 vodnikov. Sedaj vem, da nismo naredili napake, saj je kar nekaj od 240 otrok postalo res dobrih vodnikov, ki so “nosili” breme ponovnega začetka taborništva v Gorici.
No, sestanki so začeli. Sam sem imel vod otrok od 5, do 8, razreda na Franu Erjavcu in od začetka sem imel v vodu okoli 35 članov, ostali vodniki pa prav tam nekje. Počasi, v nekaj mesecih, se je stanje normaliziralo, saj je kar nekaj na začetku vpisanih odpadlo, tako da se je število članov v vodih spustilo v stanje, ki se ga je dalo obvladovat.
Istočasno z vpisi na osnovnih šolah smo nalepili plakate tudi na srednje sole, s katerimi smo vabili srednješolce, naj se nam pridružijo vsak petek v prostorih KGŠ-a, kjer smo imeli sestanke Rodove uprave (za kar se jim lepo zahvaljujem).
Se sedaj se spominjam, ko sem tako nekega petka čakal pred prostori na ostale, kako pridejo tri dekline, gredo v prvi štuk, kjer so bili prostori KGŠ-ja in čez minuto ali dve pridejo nazaj in gredo. Nič. Pojma nimam. So že prišle nekaj pogledat, sem si mislil. Teden kasneje je na sejo rodove uprave prišla starejša gospa vprašati, ali imajo tukaj sestanke taborniki, da bi se tri dekleta rada vpisala. To je bila mama Maje Lužnik. Ene od treh deklet, ki so teden prej prišle v prostore KGŠ-ja vpisat se k tabornikom, vendar se naš sestanek še ni začel. Taborniki nismo prav točni, vendar nikoli ne zamujamo. Vse tri, Katjo, Majo in Tino smo hitro vključili v taborništvo, saj so takoj postale vodnice
Prva večja akcija je bilo nato zimovanje. V Možnici in potem prvo taborjenje – Dolenjci na Kolpi.
Po spominih in ob pomoči še drugih iz tistega časa smo se ustanovnega občnega zbora udeležili Polona Lozej, Tomo in Gojmir Ceh, Sašo in Ethel Golob, Anka, Branko in Robi Belingar, Borut Radojevič, Polona Filipčič, Uroš Miška in sam – če sem koga pozabil, se mu iskreno opravičujem. Za ponoven zagon taborništva v Gorici je torej bila kriva ta skupina zanesenjakov.
Še sedaj, po dvajsetih letih, ko me občasno spomini vržejo nazaj na tisti petek sem hvaležen slučaju, da smo se srečali in ponovno obudili taborništvo na našem koncu, saj smo obudili eno najlepših stvari, ki jih lahko nekdo doživi in ja: ENKRAT TABORNIK, VEDNO TABORNIK.
1998
Prva Soška olimpijada – zabavno orientacijsko tekmovanje namenjeno tabornikom iz celotne Slovenije.
1999
Zdaj poimenovani Taborniški učni center Čepovan ali na kratko TUC Čepovan. smo od stanovanjskega sklada MONG v brezplačen najem dobili v letu 1999. Ko je Mojca Frančeškin (tedaj še Kodrič) kot načelnica rodu tistega leta prevzela ključe, je baje izjavila: »Fantje, ne zavedate se, kaj sem danes podpisala!«
Mirno lahko rečemo, da je bila to ena najbolj zagrizenih in produktivnih čepovanskih akcij v moderni zgodovini. Zaposlovala nas je vse od prvih avgustovskih pa do zadnjih oktobrskih dni v letu 2009. Praktično vsak teden je bila kakšna manjša ekipa na delu, v celem obdobju smo izpustili samo tri vikende, ki smo jih porabili za druga taborniška udejstvovanja (Republiško orientacijsko tekmovanje ROT na ledenem Pohorju, Taborniško odbojkarsko tekmovanje na mivki TOTeM v Ilirski Bistrici in še neko neznano tekmovanje v Sežani). – Matjaž Šajn
2000-2014
2015
Rod (Odred) soških mejašev v letu 2015 praznuje častitljivo 60. obletnico in ob tej priložnosti ne manjka dogajanja.
Bilo je nepozabno, nepresegljivo, zbudili smo mnoge spomine, se spomnili točno tistega Kresa, točno tiste Pesmi, točno tiste Straže, tistega Poljuba… Iskreno se z vsem srcem organizacijski odbor Wn… zahvaljuje vsem, ki ste sodelovali v tej zgodbi, kajti Mi smo Vsi mi, brez vseh nas ni Nas. Če ne bi bilo vas, bi se organizacijski odbor lahko samo praskal po j. (z jajci začeto in jajčno končan prispevek je to) – tako pa smo krvavi pot potili. – Polona L. (in z njo cel organizacijski odbor)
Kdo je najbujši: Mejaši!
Kdo je še bujši: Mejaši!
Kdo je tanartaboljtabujši: MEJAŠI!!!!
Preberi več ...
Razstava: V štirinastih dneh si je razstavo na različnih lokacijah na Bevkovem po neuradnih podatkih ogledal vsak drugi in pol Goričan. Poleg 2x polovične vitrine v Manufakturi smo zasedli še stransko v Cicibanu, E-centru, Splendidu, Kulturnemu domu in Gallusu.
Uradna otvoritev TUC Čepovan: Po 16-ih letih trdega in zagnanega dela je zimsko-letna RSM reuidenca z uradnim nazivom Taborniški učni center Čepovan končno dočakala svečano rezanje traku.
Zbornik Wn zs škware: Kaj ZBORNIK, to poimenovanje je preskromno za tak izdelek. Prava Knjiga je nastala! In to v vseh ozirih vrhunska: slikovno, vsebinsko, oblikovalsko, fotografsko in sploh izjema publikacija.
Srečanje ob izzidu zbornika
Kresovanje: 30. aprila smo, kot smo obljubili, zavzeli mesto oziroma vsaj celoten Borov gozdiček. Kaj pa smo delali? Najmlajši škrati so se zabavali na različnih delavnicah, od hoje po slacklinu in streljanja z lokom pa do postavljanja šotorov. Malce starejši so se raje sladkali s palačinkami, ki so prihajale izpod rok izkušenih kuharskih mojstrov. Proti večeru, ko je zmanjkalo golaža ni preostalo drugega, kot da zalaufamo večerno dogajanje – malo smo zapeli, se pogovorili, podelili plakete občini in prisotnim osnovnim šolam, na katerih delujemo. Po končani prireditvi smo zakurili čudovito pagodo in gorelo je kar lep čas. Za koncert pa je poskrbela glasbena skupina Ikebana.